Prostor in zgodovina

Krajevna skupnost Smlednik obsega 5 vasi: Hraše, Valburga, Smlednik, Dragočajna in Moše. Leži na robu občine Medvode in meji na občini Vodice in Šenčur. Območje krajevne skupnosti Smlednik meri 1583 ha, od tega je približno 780 ha gozdnih površin, 90 ha zelenih površin, 110 ha stanovanjskih površin, 550 ha kmetijskih površin ter 8 ha površin druge namenske rabe.

Skladno s popisom prebivalstva leta 2017 živi na območju krajevne skupnosti okvirno 2200 ljudi.

Zgodovina Smlednik

Ime Smlednik izvira iz stare slovenske besede mled, kar pomeni listnat, slabo poraščen gozd. Prva omemba kraja pa je iz leta 1118 v zvezi s kapelico sv. Urha, ki je stala na mestu sedanje župnijske cerkve, ki je prav tako posvečena temu svetniku. Urh ali po nemško Udarlikus je tudi ime prvega znanega smledniškega graščaka.

Smledniška legenda govori o krutem graščaku, ki je potem, ko ni hotel z njim igrati nihče od okoliških graščakov, povabil na partijo samega hudiča in pri igri na vse ali nič izgubil tako življenje, dušo in svojo hčer, ki se je spremenila v kačo, ki čaka pastirčka, ki jo bo rešil iz uroka.

Gospostvo Smlednik je znano po tem, da je bilo tu največ kmečkih uporov na Slovenskem. Od velikega slovenskega kmečkega upora 1515 pa do odprave tlačanstva 1848 jih je bilo kar petnajst.

Stari grad

Da so bili prebivalci Smlednika v slovenskem prostoru nekaj posebnega, pove tudi Valvasorjev podatek, da so, čeprav so bili podložniki, plesali ples s sabljami, sicer lesenimi, a vemo, da je bil takrat to privilegij, saj je sablje takrat nosilo le plemstvo. Predela pod Starim gradom, na zahodni in vzhodni strani, se imenujeta Na brajdi in Oben gorica, kar pomeni, da so bili tam v srednjem veku vinogradi in so pridelovali vino.

V življenju prebivalcev Smlednika je bila reka Sava vedno zelo pomembna. Če ne zaradi drugega, so imeli prebivalci v obdobju pred vodovodi občutek, da nikdar ne bodo trpeli žeje, reka je gnala mline in žage, v njej so napajali živino, nekateri prali perilo, otroci pa so se kopali, ob bregu pa so bili zaradi obilice vode in sončne lege tudi skupni vaški »flančniki«, kjer so vzgajali sadike zgodnje zelenjave. Čez Savo je na drugo stran proti Zbiljam vozil brod. Temu delu Zbilj se še danes reče Na Brodu in pa Marijina kapelica, ki ji pripisujejo celo nadnaravno moč. Leta 1893 so zgradili leseni most, ki je kljub dvema svetovnima vojnama zdržal vse do leta 1953, ko je ob gradnji hidroelektrarne Medvode dokaj nizko Savo zalilo vodovje Zbiljskega jezera in so na mestu starega postavili moderen železobetonski most, ki odlično služi prometu še danes. Gladina Save se je dvignila in takrat so vode novega jezera zalile mlin, žago in dve kmetiji.

Imeli so tudi šolo, ki je odprla vrata že leta 1815. Obiskoval jo je tudi Jakob Aljaž iz bližnjega Zavrha, župnik, pesnik in planinec, ter eden največjih lirikov Simon Jenko iz bližnje Podreče na drugi strani Save. V devetnajstem stoletju so v to šolo hodili tudi znani domačini, kot so teolog Andrej Čebašek, skladatelj Vinko Krek ter potopisec Ivan Knific, ki je potoval vse do Vladivostoka ter izvirov Nila.