Kaj si je vredno ogledati

Stari grad

Glede na prevladujočo lego je osrednja znamenitost tega območja smledniški Stari grad. Strateški pomen hriba nad prehodom čez Savo so razumeli že prvi gospodarji tega območja grofje Weimar Orlamunde. Zato so na njem verjetno že v 11. stoletju zgradili utrjen stolp, ki so ga kasneje vse do leta 1610 dozidavali. Sredi 17. stoletja so lastniki grad opustili in se preselili v nov dvorec v vasi Valburga, prvotni grad pa je postopoma propadal.

Grad z obsežnim gospostvom so si lastile mnoge plemiške rodbine, med katerimi velja omeniti vsaj grofe Andeške in Celjske. Glede na to, da grad ni doživel kasnejših dozidav, predstavlja najčistejši razvoj zasnove in oblike srednjevelikega srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji in zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen. Naš pesnik Simon Jenko je o slikoviti ruševini zapisal: "Zelen mah obrašča zrušene zidove, veter skoznje diha žalostne glasove." V zadnjem desetletju na gradu potekajo obnovitveno restavratorska dela na nižjem južnem obzidju, seveda pa bo glavni zalogaj obnova osrednjega stolpa, ki je bil po nekaterih projekcijah visok blizu trideset metrov.

Stari grad

Kalvarija

Ob vznožju Starega gradu je Kalvarija s štirinajstimi kapelicami križevega pota in tremi križi na vrhu ter je svojevrstna arhitekturna posebnost. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron Franc Smledniški leta 1772 v osi oziroma ravni črti, ki povezuje Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. Da je lahko uresničil svojo zamisel o postavitvi Kalvarije v ravni črti, je svoje zemljišče zamenjal s sosednjim zemljiščem bližnjega svobodnjaka Jakoba Jeraja. O tem priča tudi pogodba, ena izmed prvih v slovenskem jeziku. Prav zato lahko Kalvarijo vključimo v zrela dela krajinske arhitekture. Leta 2001 obnovljena in osvetljena Kalvarija, ki jo je poslikala Maša Bersan Mašuk, je ena izmed najlepših tovrstnih baročnih stvaritev v Sloveniji.

Kalvarija

Dvorec Lazarini

Ker v sedemnajstem stoletju ni bilo več zunanje nevarnosti, so graščaki smledniški Stari grad opustili in na mestu grajske pristave, v ravnini v Valburgi, zgradili novo graščino, dvorec v renesančnem slogu, ki je sedanjo podobo dobil v času, ko je bil v lasti barona Franca Smledniškega. V viteški dvorani in kapeli so znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela. Na freskah v viteški dvorani so upodobljene štiri skupine antičnih bogov, ki predstavljajo letne čase. Družina Smledniških se je zaradi velikih gradbenih del na dvorcu in Kalvariji zadolžila in je morala zato posest leta 1795 prodati. S tem se je končalo pomembno, več sto let trajajoče obdobje baronov Smledniških. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes.

Dvorec Lazarini

Dvorec Lazarini


Župnijska cerkev sv. Urha

V Smledniku že od daleč izstopa ena izmed največjih cerkva v Sloveniji, ki pa je hkrati ena najmlajših. Graditi so jo začeli 1847, končali pa štiri leta kasneje. Zgrajena je na mestu manjše starejše gotske cerkve v takrat modernem neoromanskem slogu. V njej so slike dunajskih slikarjev Tunnerja in Kupperweiserja ter domačega Šubica. Pod cerkvijo je poznobaročno znamenje s kipom sv. Urha in slikami, ki so jih naslikali Layerjevi učenci, na pokopališču pa je kapela družine Lazarini in spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Župnijska cerkev svetega Urha v Smledniku – kot tudi župnija – je bila vedno tesno povezana s tem farnim zavetnikom. Mogoče je ime župnijskega in cerkvenega zavetnika povezano tudi z bližnjim gradom oziroma smleškimi gospodi, od katerih se je prav prvi znani iz te družine imenoval Udarlik, ali po slovensko Urh. Območje današnjega Smlednika in cerkev je z okolico najprej pripadalo fari v Vodicah.

Vendar je Smlednik imel stalnega duhovnika že leta 1341, in sicer Udarlika, po slovensko Urha iz Kamnika. Samostojna župnija Smlednik je bila ustanovljena leta 1676 in leta 1976 je potekalo veliko praznovanje tristote obletnice. Smledniški župniji je pripadala tudi podružnična župnija v Trbojah, ki je popolno samostojnost dosegla leta 1912. Zadnja sprememba je nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so 1985 ustanovili novo župnijo v Pirničah. Smledniški župniji je ostal osrednji del, kamor spadajo poleg Smlednika še Valburga, Hraše, Moše, Dragočajna in Zbilje.

Župnijska cerkev sv. Urha

Župnijska cerkev sv. Urha


Cerkev sv. Valburge

Baročna cerkev iz druge polovice osemnajstega stoletja je v neposredni soseščini dvorca Lazarini in je bila zgrajena na mestu starejše cerkve. V njej sta dve kvalitetni sliki Leopolda Layerja o Kristusovem trpljenju in bogato izrezljana prižnica s podobami ljudskih svetnic Barbare, Neže, Agate, Katarine, Polone in Lucije.

Cerkev sv. Valburge

Cerkev sv. Valburge


Cerkev sv. Jakoba v Hrašah

Baročna cerkev, v kateri se je ohranilo veliko starejših gotskih elementov, stoji daleč iz vasi. Po legendi so jo sezidali v vasi, pa tam ni hotela ostati. Prvič se omenja že leta 1118, ko dobi krstno in pogrebno pravico. Tedaj je bila to najbrž preprosta, morda celo lesena cerkvica podobna kapeli, ki je pripadala vodiški fari. Gotska ostanka cerkve sezidane pred letom 1500 so vrata in štiri rozete na stropu, kjer je iz kamna izklesana Mater božja. Baročni oltar iz te cerkve je iz leta 1647, ko je bila cerkev barokizirana. Ladijski prostor je deljen v tri plitve obočne, križno rebraste pole, prezbiterij ima zvezdasto členjen strop z rebri. Zaznamuje jo daleč vidni, celih 25 metrov visok zvonik, na vrhu katerega je značilen oglejski križ, ki nakazuje na gospostvo oglejskih patriarhov. Cerkev je posvečena sv. Jakobu, godovniku Jakoba Aljaža. Apostol Jakob starejši je po navadi upodobljen skupaj s školjko, Jakobova školjka pa je tako postala simbol romarjev in popotnikov. Kip sv. Jakoba je postavljen na glavni oltar, ob straneh pa sta kipa sv. Urha in sv. Nikolaja. Svetemu Jakobu je posvečena še ena cerkev v naši občini, in sicer cerkev na Katarini nad Ljubljano. Pri cerkvi v Hrašah je tudi četrta kontrolna točka Aljaževe poti Od doma do doma.

Cerkev sv. Jakoba v Hrašah

Cerkev sv. Jakoba v Hrašah


Cerkev sv. nadangela Mihaela v Mošah

Preprosta cerkev stoji na skalni pečini tik nad Savo. Cerkev je bila v preteklosti zelo zapuščena, zato sta se duhovnika, rojaka iz Moš, sredi devetnajstega stoletja odločila, da jo bosta na lastne stroške popravila, kupila pa sta tudi vso opremo, in sicer v gotskem stilu.

Cerkev sv. nadangela Mihaela v Mošah

Trg Sv. Urha

O zgodovini trga sv. Urha ne boste našli mnogo napisanega, saj obstaja uradno šele od leta 2007. Želja pa je, da bi v prihodnje trg zaživel v svoji vlogi kot vaško zbirališče, prostor prijetnega oddiha gostov in prireditveni prostor kulturnih dogodkov. Vsaj za zadnje so v preteklih letih člani Kulturnega društva Smlednik že poskrbeli z uspešno izvedenimi literarnimi večeri na prostem.

Sam trg je sicer prostorsko vpet med župnijsko cerkev sv. Urha, župnišče in kulturni dom. Pod cerkvijo se nahaja kapelica sv. Urha. Po zatrjevanju strokovnjakov izvira iz devetnajstega stoletja, verjetno pa je bilo znamenje na tem mestu že pred tem, vendar v drugačni obliki, kot ga poznamo danes. Kapelica je bila v celoti poslikana s freskami slikarja Leopolda Layerja, ki je poznan kot avtor slike Brezjanske Marije, in njegovih učencev.

Starejši od kapelice pa je nedvomno kip sv. Urha iz baročnega obdobja, ki stoji v osrednjem prostoru kapelice v naravni velikosti. Tako kapelica kot kip sv. Urha sta bila med leti 1997 in 1999 restavrirana in obnovljena v celoti. Na pokopališču za cerkvijo se nahaja kapela družine Lazarini z grobnico in spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Nikakor pa ne moremo mimo velike slike smledniške narodne noše na kulturnem domu, ki obiskovalcem priča o kulturni dediščini kraja.

Trg Sv. Urha

Vaški vrt

V letu 2018, ob 900-letnici prve omembe Smlednika in Hraš, je Društvo za ustno zgodovino v sodelovanju z različnimi društvi in ustanovami iz Smlednika uredilo vaški vrt. Nastal je po zgledu skupnostnih vrtov in v spomin na flančnike (skupne vaške gredice), ki so nekdaj stale na bregu ob reku Savi.

Vrt se nahaja v lepo urejenem zgodovinskem centru vasi (ob Trgu sv. Urha), na zemljišču, ki ga je vaščanom prijazno odstopila v uporabo Župnija Smlednik. Na približno 120 m2 sončne brežine - s podobno lego in v bližini nekdanjih flančnikov - raste več kot 100 različnih zelišč in drugih zanimivih, predvsem avtohtonih slovenskih kulturnih rastlin. Vse so označene, zaradi česar je vaški vrt prava učilnica na prostem. Posebna zanimivost vrta je, da so skoraj vse rastline, ki krasijo vrt, podarili krajani, in sicer prav iz vseh vasi, ki sestavljajo KS Smlednik. Ročna dela na vrtu so bila v celoti opravljena s prostovoljnim delom krajanov. Delo so potekala v aprilu in maju 2018, pri delu pa je sodelovalo več kot 50 posameznikov.

Vaški vrt

Vaški vrt bo služil kot prostor za druženje in izobraževanje in je namenjen tako krajanom kot tudi obiskovalcem iz drugih krajev. Med cilji, ki so jim sledili snovalci vaškega vrta, so tudi ohranjati naravno pestrost, obujati tradicije, ohranjati ter plemenititi stara znanja in veščine. Vaški vrt je tako prostor, kjer se preteklost povezuje s sedanjostjo in tudi s prihodnostjo. Tradicionalni načini pridelave hrane se srečujejo z modernimi trendi samooskrbe, lokalno pridelane hrane in trajnostnim razvojem. S tem se Smlednik pridružuje tistim slovenskim krajem, ki že imajo oziroma uvajajo skupnostne vrtove in druge oblike trajnostnih skupnostnih praks (glej www.dovoljzavse.si).

Na vrtu bodo vse leto potekale aktivnosti, ki bodo povezane predvsem z vzdrževanjem vrta, občasno pa bodo na vrtu tudi manjši dogodki na temo obujanja kulturne dediščine in samooskrbe.


Hraški bajer

V zaledju reke Save se v Hrašah pri Smledniku skriva dragoceni biser slovenske narave. Ob kompleksu nekdanjega kmetijskega kombinata Agroemone sta predvsem zaradi izpuščanja gnojničnih voda nastali dve mlaki. V sekundarnem biotopu se je razbohotilo življenje najrazličnejših oblik in vrst. Gre za edinstven habitat, ki se je v spremenjenih razmerah v okolju prelevil v pravo oazo za več deset vrst ptic, dvoživk, žuželk, sesalcev in raznih drugih živalskih vrst, med katerimi je veliko redkih in ogroženih. Po pojavljanju ptičjih vrst je mokrišče v Hrašah pri Smledniku ena od najpomembnejših ornitoloških lokacij v državnem merilu in skupaj z drugimi stalnimi ali občasnimi prebivalci območje z izjemno življenjsko raznolikostjo.

V Hrašah je bila potrjena prva gnezditev črnogrlega ponirka Podiceps nigricollis v Sloveniji. Par labodov grbcev je vzredil tudi do deset mladičev na leto. Po gladini mlak krožijo in se potapljajo razne vrste rac, kot so regeljc, kreheljc, dolgorepka, žličarica, mlakarica in čopasta črnica, črna liska, ponirki, gosi, galebi in morska sraka, po plitvi vodi in blatu bredejo martinci, togotnik, deževnik in kozica, v trstičevju se skrivajo očem slabše vidne vrste, kot so bobnarice, tukalice, sinice in trstnice.

Hraški bajer

Pogostnost pojavljanja obvodnih in močvirskih ptic med selitvijo je na plitvih mlakah v Hrašah enaka ali celo večja kot na drugih znanih ornitoloških lokalitetah. Med gosti so tudi tako redke vrste ptic, kot so lunji, ibisi, gosi, bobnarice, čigre, veliki srakoper in žerjav. Prav v tem mokrišču si opomorejo od dolgotrajne poti ali prezimijo.

Mlake v Hrašah pri Smledniku so po pravilniku, ki ga je sprejel pristojni minister za okolje in prostor, naravna vrednota nacionalnega pomena, celoten predel pa je uvrščen v mrežo zavarovanih območij Natura 2000.

Lokalna skupnost je mokrišče v Hrašah, ki je ornitološko ena najbolj pomembnih v vsej državi, že vzela za svojega. Mokrišče postaja sestavni del šolskih programov bližnjih šol v Valburgi in Smledniku, vanj se zgrinja čedalje več ornitologov, ljubiteljev narave, sprehajalcev, rekreativcev in drugih obiskovalcev. Razvoj dogodkov vodi v smer trajnostnega razvoja. In morda bo že v kratkem dozorelo spoznanje, da se hraško mokrišče nadgradi z blagovno znamko naravnega parka ali rezervata. To bo gotovo na široko odprlo možnost za razvoj slovenskega ekoturizma.

Povzeto po: Mlake v Hrašah (Tone Trebar), Zloženka Skrivno življenje Hraškega mokrišča